Novice

Praznični dnevi pomenijo veselje, za poklicne voznike pa tudi stanje na parkirišču zaradi zapore tovornega prometa. Kakor vsako leto, bo žal tudi letos veliko poklicnih voznikov preživelo božič in nekateri celo silvestrovo v kabinah svojih tovornjakov. Daleč od doma, daleč od družine in prijateljev. Ker smo sami poklicni vozniki in vemo kako je to hudo, bomo tudi letos obdarili, na naših počivališčih »nasedle«, voznice in voznike.

Ta dopis (v prilogi) smo 26. januarja poslali navedenim naslovnikom.
Dobili smo kratek odgovor Min. za infrastrukturo, ki ga prav tako prilagamo:

Iz drugega odstavka 29. člena Zakona o pravilih cestnega prometa izhaja, da na motornih in priklopnih vozilih v cestnem prometu ne sme biti snega, ledu, vode ali drugih snovi, ki bi lahko vplivale na vozne lastnosti vozila, ali ki bi se klahko raztresale ali razlivala z njega.
S spoštovanjem tega določila se zagotovi, da neočiščena vozila ne predstavljajo  grožnje za udeležence v prometu iz vidika zagotavljanja varnosti v cestnem prometu.
Menimo, da je naloga delodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe za spoštovanje zakonodaje,...

Bogdan Potokar, vodja sektorja

Lani smo na božični dan prijetno presenetili okrog 300 tujih voznikov. Srčno upamo, da jih bo letos manj. Obdarili smo voznike in voznice iz mnogih držav - Rusije, Poljske, Romunije, Turčije, Češke, Slovaške in še iz katere. Ni bilo pomembno, da govorimo različne jezike in da ne praznujemo vsi istih praznikov. Pokazali smo kolegom, da niso sami in pozabljeni, da mislimo nanje. Delili smo veselje in hkrati osrečili tudi sebe. Čudovit občutek je, ko stisneš roko, objameš človeka, ko se oko zarosi, ko ni več mogoče reči kateri je bolj ganjen in srečen – tisti, ki je darilo dobil, ali tisti, ki ga je dal.

Kakor vsako leto, bo tudi letos veliko poklicnih voznikov preživelo božič in nekateri celo silvestrovo, v kabinah svojih tovornjakov. Daleč od doma, daleč od družine. Ko se bodo družine zbrale ob božični večerji, pa če bo le-ta še tako skromna, ko bodo na silvestrovo trkali kozarci s penino in nebo razsvetljevali ognjemeti, ko se bodo ljudje objemali in drug drugemu želeli vse najboljše, se bodo nekateri vozniki, sami samcati, zavlekli pod kovter na ležišču v kabini in si želeli, da prazniki čimprej minejo…

Vozniki moramo vzeti škarje in platno v svoje roke in se postaviti zase. Ne tako, kakor se je dogajalo v tem zadnjem primeru. Nismo na divjem zahodu. Prav vsak voznik bi se moral zanimati za svoje pravice in dolžnosti, se podučiti kaj narekuje zakonodaja in delati po zakonu.  V primerih, ko se delodajalec zakona ne drži, bi morali vozniki na to opozarjati. Najprej delodajalca in nato inšpektorate. V skrajnem primeru zahtevati svoje pravice tudi pred sodiščem. To je edini način, da v dani situaciji dosežemo spremembe, izkoreninimo obstoječi model delovno (ne)pravnih razmerij, si izboljšamo status in zagotovimo varno prihodnost.

Vozniki bi morali začeti striktno beležiti svoj delovni čas, ker so edini, ki dejansko točno vedo, kaj in kdaj so delali. In če bi vozniki se striktno držali zakona o tahografu, torej o beleženju časov vožnje, drugega dela in počitka, bi se praksa pritiskov s strani delodajalcev zmanjšala. Zmanjšala bi se pa tudi nelojalna konkurenca. S kartico voznika, oz zapisi na njej, bi se brez problema dokazovalo kaj in koliko je voznik dejansko delal. Odpadlo bi osebno vodenje dnevnika, odpadli bi ustni dogovori in odpadli bi kasnejši spori.

Odpadla bi pa tudi možnost, da sodišče ali organi nadzora voznika kaznujejo zaradi manipuliranja s tahografom !

Navodila o ravnanju s tahografom so kristalno jasna – vožnja, kladivca ob drugem delu, pavza pa samo takrat, ko voznik dejansko počiva !