18
Nov
2016
Prevozniki fizično obračunavajo z vozniki ?!
V medijih je zaokrožila nova vest o nasilju prevoznika nad voznikom. Fizično obračunavanje. In znova se vrti enak, že neštetokrat ponovljen scenarij - voznik opisuje kaj je (naj bi) neprijetnega do ogrožajočega doživel s strani delodajalca, delodajalec pa nekoliko ogorčeno, nekoliko posmehljivo in z nasmeškom vse zanika.
Skozi zgodovino so ljudje marsikaj zgruntali, opazili vzroke, prepoznali vzorce, povezali konec s koncem. Tako so nastali pregovori. Eden teh pravi, da ni dima brez ognja…
V prevozništvu se torej nekaj dogaja. Gospodarske statistike so dobre, prognoze so obetavne, kar kaže, da je posel perspektiven, da se torej splača. Panoga je na poti gospodarske rasti. V naslednjem desetletju je pričakovati porast tovornega prometa. Do sem vse v redu. Ko pa se iz višin tega makro pogleda spustiš na mikro raven, se začno odgrinjati neke tančice. Posel se splača, vendar ne za vse udeležene.
V prevozništvu je veliko gnilega. Pa če se gospodarske in avtoprevozniške zbornice in sami prevozniki še tako trudijo stvari zgladiti, olepšati, očitke razbliniti z zamahom roke, voznike na lep ali grd način utišati in probleme pomesti (skriti !) pod preprogo, zadeve vseeno na vseh koncih lezejo na plan. In ja, ni dima, če nekje ne gori.
Kaj, ali kje torej gori v prevozništvu?! Javna tajna je, da so vozniki plačani na nezakonit način, da imajo v pogodbah o zaposlitvi napisano eno, dejansko pa delajo in so plačani po nekih povsem drugačnih formulah. Na desetine razlag smo že slišali, zakaj je temu tako. Od tega, da to vozniki sami želijo, da tako vozniki več zaslužijo, da takšno poslovanje ni nezakonito, da prevozniki drugače ne bi preživeli…
V Sloveniji je marsikaj narobe. Podira se nam sistem. Problema ne morem gledati samo iz ene panoge, samo iz privatnega ali javnega sektorja. Sistema ni moč popraviti tako, da se popravi samo pri zdravnikih, ali policistih, ali pri vzgojiteljicah… Ko na eni strani nekaj popravimo, se na drugi strani nekaj podre. Problem so prazne malhe –zdravstvena, pokojninska in proračunska. Prazne so pa zato, ker je velika brezposelnost in s tem upad socialnih prispevkov in hkrati porast socialnih transferjev, zato ker tisti, ki so še zaposleni prejemajo minimalne plače in torej prispevajo minimalne socialne prispevke in zato, ker so obojni, tako brezposelni, kakor tisti na minimalnih plačah slabi potrošniki, malo kupujejo – posledice čuti proračunska blagajna, obenem pa tudi trgovci.
Zakaj ta dolgi uvod? Zato, ker se v transportni branži masa denarja prevali mimo zdravstvene, pokojninske in proračunske blagajne. Vozniki so plačani na vse sorte načinov, samo po urah ne. Mesečno delajo krepko čez 200 ur, tudi tja do 250 in včasih še več, delodajalec pa obračuna 170 ur in od teh 170 ur odvede prispevke za socialne transferje.
Prevozniki voznike plačujejo po kilometrih, procentih, po dnevih in po še kakšnem dogovoru, prav vsi vozniki pa imajo v pogodbi napisano, da imajo 40 urni tedenski delovnik in osnovo v višini minimalne plače (med 700 do 900 € bruto, torej okrog 600 do 700 € neto). Prevoznik obračuna torej prevožene kilometre, vozniku uradno izplača 800 € bruto, plača prispevke na teh 800 €, preostanek denarja vozniku nakaže kot fiktivne dnevnice. Sliši se ugodno. Voznik je zadovoljen, ker dobi nek kupček denarja, prevoznik je zadovoljen, ker ima malo stroškov. Država je ostala z dolgim nosom, v blagajne sociale, zdravstva in pokojnin je canknilo pol manj, kot bi moralo.
Plačilo po kilometru ali procentu je nezakonito! Že iz naslova našega Zakona o delovnih razmerjih ZDR-1, ki opredeljuje plačilo po urah, kakor tudi iz EU uredbe 561/2006, ki v 10. členu jasno opredeljuje, da plačilo ne sme biti stimulativno pogojevano v smislu prevožene razdalje ali vrednosti tovora, ker je to negativna stimulacija in spodbuja delanje prekrškov. Plačilo po kilometru ali procentu pa je predvsem destruktivno, uničujoče za vse socialne in davčne blagajne in še najbolj za voznika samega, saj ne šteje za pokojninsko osnovo.
Tako vozniki delajo za osnovo v višini minimalne plače in bodo dobili minimalne pokojnine, kakor tudi masa ostalih delavcev v Sloveniji. In čez nekaj let bomo v državi imeli nepredstavljivo maso upokojencev, ki ne bodo zmogli preživeti s 300, 400 € ali pa celo manj evri pokojnine…
Ob tem plačilo po kilometru odgrinja še dva problema. Ker je zaslužek odvisen od prevoženega kilometra in ne od dejansko oddelanih ur, se vozniki trudijo, da zvozijo čim več. Velikokrat je to povod za prekrške ali manipulacije tahografa. Po drugi strani, pa so vozniki od tega v stalnem stresu in utrujeni. Počivajo minimalno, vozijo nespočiti, nezbrani in tako pomenijo nevarnost zase, kakor tudi za druge udeležence prometa, dolgoročno se jim krha zdravje, kar bo slej ko prej obremenilo tudi zdravstveno blagajno.
Prevozniška branža torej prosperira. Da prosperira na račun opeharjene države in izkoriščanega voznika, nihče ne izpostavi in tudi se nihče ne poglablja v ta problem. Država sama sebi maže oči z lažnim bliščem uspešne panoge, da pa se bo morala čez nekaj let ubadati z maso upokojenih voznikov, ki bodo odvisni od socialnih transferjev, je problem prihodnosti, o katerem sedaj noče razmišljat, da si ne pokvari dneva.
Da se vrnem k dogodku, ki me je spodbudil k pisanju. Voznik pravi, da ga je delodajalec fizično napadel. Delodajalec pa z nasmehom zanika in hkrati zanika tudi kakršnekoli nepravilnosti v poslovanju. Ob tem ne pozabi dodati, da je voznikova ! odgovornost, da se drži zakonov, pravilnikov in uredb. Povsem zamolči, da tako naša, kakor evropska zakonodaja nalagata prevozniku odgovornost redno kontrolirati voznikovo delo, voznika podučiti in ga pravočasno opozoriti na nepravilnosti ali kršenje zakonodaje. Ja, voznik se mora ravnati po zakonih in predpisih, res je. Vendar mora delodajalec, takoj ko zazna nepravilnosti, delavca opomniti in nadaljnje nepravilnosti preprečiti. Nikakor ni res, da lahko voznik tedne in mesece dolgo krši neke predpise, pa prevoznik za to ne nosi nobene odgovornosti!
Karkoli se je dogajalo za vrati tega podjetja, bodo, upam, raziskali organi zadolženi za nadzor.
V SPVS želimo poudariti, da so takšni dogodki realnost, da so pokazatelj neurejenih, nekontroliranih in nesankcioniranih razmer v dejavnosti. So tudi pokazatelj pomanjkljivega in neučinkovitega nadzora s strani nadzornih organov in inšpekcijskih služb. So tudi pokazatelj nedorečene zakonodaje s preveč luknjami.
Obsojamo vsakršno nasilje, tako s strani delodajalca, kakor s strani delojemalca. Voznike pozivamo, naj se začno zavedati svojih pravic in dolžnosti, kakor jih določa zakonodaja. Naj začno voziti po zakonu, uporabljati tahograf v skladu s predpisi o vožnji in drugem delu. Naj zahtevajo plačilo po zakonodaji, torej po urah in dejanskih dnevnicah. Zakonodaja velja za vse enako, tako za slovenske voznike, kakor za tujce zaposlene pri slovenskih prevoznikih. Vsem pripada dodatek na delovno dobo, vsem pripada plačilo po urah, plačilo nadur in nočnih ur, regres, dopust. Prav tako bi delodajalci za voznike morali vplačevati obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.
Vozniki moramo vzeti škarje in platno v svoje roke in se postaviti zase. Ne tako, kakor se je dogajalo v tem zadnjem primeru. Nismo na divjem zahodu. Prav vsak voznik bi se moral zanimati za svoje pravice in dolžnosti, se podučiti kaj narekuje zakonodaja in delati po zakonu. V primerih, ko se delodajalec zakona ne drži, bi morali vozniki na to opozarjati. Najprej delodajalca in nato inšpektorate. V skrajnem primeru zahtevati svoje pravice tudi pred sodiščem. To je edini način, da v dani situaciji dosežemo spremembe, izkoreninimo obstoječi model delovno (ne)pravnih razmerij, si izboljšamo status in zagotovimo varno prihodnost.
V sindikatu SPVS smo na voljo vsem voznikom, tako z nasveti, kakor tudi z zastopanjem v sporih z delodajalci. Pozivamo tudi stroko, da v redna izobraževanja voznikov vključi segmente delovnopravne zakonodaje, da se bodo vozniki izobrazili o svojih pravicah in dolžnostih. Prav tako pa pozivamo tudi Inšpektorate za delo in vse organe nadzora, da resneje pristopijo k nadzoru dejavnosti in odkrivanju nepravilnosti v branži.
Skozi zgodovino so ljudje marsikaj zgruntali, opazili vzroke, prepoznali vzorce, povezali konec s koncem. Tako so nastali pregovori. Eden teh pravi, da ni dima brez ognja…
V prevozništvu se torej nekaj dogaja. Gospodarske statistike so dobre, prognoze so obetavne, kar kaže, da je posel perspektiven, da se torej splača. Panoga je na poti gospodarske rasti. V naslednjem desetletju je pričakovati porast tovornega prometa. Do sem vse v redu. Ko pa se iz višin tega makro pogleda spustiš na mikro raven, se začno odgrinjati neke tančice. Posel se splača, vendar ne za vse udeležene.
V prevozništvu je veliko gnilega. Pa če se gospodarske in avtoprevozniške zbornice in sami prevozniki še tako trudijo stvari zgladiti, olepšati, očitke razbliniti z zamahom roke, voznike na lep ali grd način utišati in probleme pomesti (skriti !) pod preprogo, zadeve vseeno na vseh koncih lezejo na plan. In ja, ni dima, če nekje ne gori.
Kaj, ali kje torej gori v prevozništvu?! Javna tajna je, da so vozniki plačani na nezakonit način, da imajo v pogodbah o zaposlitvi napisano eno, dejansko pa delajo in so plačani po nekih povsem drugačnih formulah. Na desetine razlag smo že slišali, zakaj je temu tako. Od tega, da to vozniki sami želijo, da tako vozniki več zaslužijo, da takšno poslovanje ni nezakonito, da prevozniki drugače ne bi preživeli…
V Sloveniji je marsikaj narobe. Podira se nam sistem. Problema ne morem gledati samo iz ene panoge, samo iz privatnega ali javnega sektorja. Sistema ni moč popraviti tako, da se popravi samo pri zdravnikih, ali policistih, ali pri vzgojiteljicah… Ko na eni strani nekaj popravimo, se na drugi strani nekaj podre. Problem so prazne malhe –zdravstvena, pokojninska in proračunska. Prazne so pa zato, ker je velika brezposelnost in s tem upad socialnih prispevkov in hkrati porast socialnih transferjev, zato ker tisti, ki so še zaposleni prejemajo minimalne plače in torej prispevajo minimalne socialne prispevke in zato, ker so obojni, tako brezposelni, kakor tisti na minimalnih plačah slabi potrošniki, malo kupujejo – posledice čuti proračunska blagajna, obenem pa tudi trgovci.
Zakaj ta dolgi uvod? Zato, ker se v transportni branži masa denarja prevali mimo zdravstvene, pokojninske in proračunske blagajne. Vozniki so plačani na vse sorte načinov, samo po urah ne. Mesečno delajo krepko čez 200 ur, tudi tja do 250 in včasih še več, delodajalec pa obračuna 170 ur in od teh 170 ur odvede prispevke za socialne transferje.
Prevozniki voznike plačujejo po kilometrih, procentih, po dnevih in po še kakšnem dogovoru, prav vsi vozniki pa imajo v pogodbi napisano, da imajo 40 urni tedenski delovnik in osnovo v višini minimalne plače (med 700 do 900 € bruto, torej okrog 600 do 700 € neto). Prevoznik obračuna torej prevožene kilometre, vozniku uradno izplača 800 € bruto, plača prispevke na teh 800 €, preostanek denarja vozniku nakaže kot fiktivne dnevnice. Sliši se ugodno. Voznik je zadovoljen, ker dobi nek kupček denarja, prevoznik je zadovoljen, ker ima malo stroškov. Država je ostala z dolgim nosom, v blagajne sociale, zdravstva in pokojnin je canknilo pol manj, kot bi moralo.
Plačilo po kilometru ali procentu je nezakonito! Že iz naslova našega Zakona o delovnih razmerjih ZDR-1, ki opredeljuje plačilo po urah, kakor tudi iz EU uredbe 561/2006, ki v 10. členu jasno opredeljuje, da plačilo ne sme biti stimulativno pogojevano v smislu prevožene razdalje ali vrednosti tovora, ker je to negativna stimulacija in spodbuja delanje prekrškov. Plačilo po kilometru ali procentu pa je predvsem destruktivno, uničujoče za vse socialne in davčne blagajne in še najbolj za voznika samega, saj ne šteje za pokojninsko osnovo.
Tako vozniki delajo za osnovo v višini minimalne plače in bodo dobili minimalne pokojnine, kakor tudi masa ostalih delavcev v Sloveniji. In čez nekaj let bomo v državi imeli nepredstavljivo maso upokojencev, ki ne bodo zmogli preživeti s 300, 400 € ali pa celo manj evri pokojnine…
Ob tem plačilo po kilometru odgrinja še dva problema. Ker je zaslužek odvisen od prevoženega kilometra in ne od dejansko oddelanih ur, se vozniki trudijo, da zvozijo čim več. Velikokrat je to povod za prekrške ali manipulacije tahografa. Po drugi strani, pa so vozniki od tega v stalnem stresu in utrujeni. Počivajo minimalno, vozijo nespočiti, nezbrani in tako pomenijo nevarnost zase, kakor tudi za druge udeležence prometa, dolgoročno se jim krha zdravje, kar bo slej ko prej obremenilo tudi zdravstveno blagajno.
Prevozniška branža torej prosperira. Da prosperira na račun opeharjene države in izkoriščanega voznika, nihče ne izpostavi in tudi se nihče ne poglablja v ta problem. Država sama sebi maže oči z lažnim bliščem uspešne panoge, da pa se bo morala čez nekaj let ubadati z maso upokojenih voznikov, ki bodo odvisni od socialnih transferjev, je problem prihodnosti, o katerem sedaj noče razmišljat, da si ne pokvari dneva.
Da se vrnem k dogodku, ki me je spodbudil k pisanju. Voznik pravi, da ga je delodajalec fizično napadel. Delodajalec pa z nasmehom zanika in hkrati zanika tudi kakršnekoli nepravilnosti v poslovanju. Ob tem ne pozabi dodati, da je voznikova ! odgovornost, da se drži zakonov, pravilnikov in uredb. Povsem zamolči, da tako naša, kakor evropska zakonodaja nalagata prevozniku odgovornost redno kontrolirati voznikovo delo, voznika podučiti in ga pravočasno opozoriti na nepravilnosti ali kršenje zakonodaje. Ja, voznik se mora ravnati po zakonih in predpisih, res je. Vendar mora delodajalec, takoj ko zazna nepravilnosti, delavca opomniti in nadaljnje nepravilnosti preprečiti. Nikakor ni res, da lahko voznik tedne in mesece dolgo krši neke predpise, pa prevoznik za to ne nosi nobene odgovornosti!
Karkoli se je dogajalo za vrati tega podjetja, bodo, upam, raziskali organi zadolženi za nadzor.
V SPVS želimo poudariti, da so takšni dogodki realnost, da so pokazatelj neurejenih, nekontroliranih in nesankcioniranih razmer v dejavnosti. So tudi pokazatelj pomanjkljivega in neučinkovitega nadzora s strani nadzornih organov in inšpekcijskih služb. So tudi pokazatelj nedorečene zakonodaje s preveč luknjami.
Obsojamo vsakršno nasilje, tako s strani delodajalca, kakor s strani delojemalca. Voznike pozivamo, naj se začno zavedati svojih pravic in dolžnosti, kakor jih določa zakonodaja. Naj začno voziti po zakonu, uporabljati tahograf v skladu s predpisi o vožnji in drugem delu. Naj zahtevajo plačilo po zakonodaji, torej po urah in dejanskih dnevnicah. Zakonodaja velja za vse enako, tako za slovenske voznike, kakor za tujce zaposlene pri slovenskih prevoznikih. Vsem pripada dodatek na delovno dobo, vsem pripada plačilo po urah, plačilo nadur in nočnih ur, regres, dopust. Prav tako bi delodajalci za voznike morali vplačevati obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.
Vozniki moramo vzeti škarje in platno v svoje roke in se postaviti zase. Ne tako, kakor se je dogajalo v tem zadnjem primeru. Nismo na divjem zahodu. Prav vsak voznik bi se moral zanimati za svoje pravice in dolžnosti, se podučiti kaj narekuje zakonodaja in delati po zakonu. V primerih, ko se delodajalec zakona ne drži, bi morali vozniki na to opozarjati. Najprej delodajalca in nato inšpektorate. V skrajnem primeru zahtevati svoje pravice tudi pred sodiščem. To je edini način, da v dani situaciji dosežemo spremembe, izkoreninimo obstoječi model delovno (ne)pravnih razmerij, si izboljšamo status in zagotovimo varno prihodnost.
V sindikatu SPVS smo na voljo vsem voznikom, tako z nasveti, kakor tudi z zastopanjem v sporih z delodajalci. Pozivamo tudi stroko, da v redna izobraževanja voznikov vključi segmente delovnopravne zakonodaje, da se bodo vozniki izobrazili o svojih pravicah in dolžnostih. Prav tako pa pozivamo tudi Inšpektorate za delo in vse organe nadzora, da resneje pristopijo k nadzoru dejavnosti in odkrivanju nepravilnosti v branži.