Plačilo nadur

Plačilo nadur

EUROTRANSPORT.DE
AUF ACHSE
Arbeitsrecht und digitaler Tachograph - Delovno pravo in digitalni tahograf
Illegale Überstunden - ilegalne nadure

http://www.eurotransport.de/news/arbeitsrecht-und-digitaler-tachograph-illegale-ueberstunden-8507898.html?utm_source=newsletter&utm_medium=desktop&utm_campaign=manually&utm_content=html

Objavljam prevod članka v Fernfahrer-ju, avtor Jan Bergrath.

K temu bi dodala še nekaj svojega razmišljanja. Nemški pravni red se v niansah sicer razlikuje od našega. Tudi so nemški vozniki dejansko plačani po dejanskih urah. Pri nas pa vemo, da so plačilne liste prirejene in so vozniki dejansko plačani po kilometru ali procentu. Vendar bo tudi pri nas treba doseči spoštovanje ZDR-1, ki predvideva samo plačilo po urah. Plačilo po kilometru ali procentu pa prepoveduje tudi Uredba 561/2006, 10. člen. Zato je ta članek pomemben tudi za nas in sodno prakso, ki jo moramo razviti.

Preden sem prevedla članek, sem izmenjala nekaj korespondence še z novinarjem Bergrathom, da se mi je zadeva bolj razjasnila.

Iz članka izhaja stališče, da ta razsodba, čeravno je pozitivna za voznika,  pravzaprav ni v prid globalnemu reševanju problemov voznikov v zvezi s plačilom za delo oz plačilom za vse opravljene ure dela. Vendar moramo razumeti zakaj:

Sodišče je sicer razsodilo v prid vozniku in upoštevalo njegov osebni, ročni dnevnik dela, čeravno so zapisi na kartici voznika bili drugačni in izkazovali samo vožnjo in počitek, ker je voznik po navodilu delodajalca, pritiskal pavzo na nakladih, razkladih.

Razsodbo torej  lahko pozdravimo iz vidika, da delodajalcem sporoča, da jih manipuliranje tahografa ne obvaruje pred plačilom nadur, v primeru spora.
Razsodba je pa sporna predvsem zaradi tega, ker daje napačen signal voznikom, (da torej najprej popustijo pritisku delodajalca, beležijo pavzo, kadar delajo druga dela in nato na sodišču iščejo pravico za nazaj).

PREVOD
Ilegalne nadure
Vprašljiva razsodba deželnega sodišča Mecklenburg- Vorpommern je odločila v prid voznika naknadno plačilo nadurnega dela, čeravno je, po navodilih šefa, na tahografu nastavljal napačno beleženje časa.

Kot novinarju ((Jan Bergrath) mi ni potrebno podrobno poznati vsega, moram pa poznati ljudi, ki so eksperti na njihovih strokovnih področjih.  Eden takšnih je Götz Bopp iz  gospodarske zbornice IHK Stuttgart (Industrie- und Handelskammer), ki se dejansko spozna v kompleksnem konfliktnem področju med  različnimi EU uredbami, katere zadevajo delo voznika in paragrafom 21 a nemškega Zakona o delu (Arbeitszeitgesetz). O tem, da obojno ravno ne sovpada, sem pisal v reportaži »Kdo je drugače obrnil uro« (Wer hat ander Uhr gedreht) v izdaji FERNFAHRER 5/2014. Boppsova kritična ekspertiza je medtem našla tudi pot do EU komisije v Bruslju.  Na strokovnem forumu  eurotransport.de FERNFAHRER hilft (pomaga), odgovarjata Bopp, kakor tudi  strokovni odvetnik za delovno pravo Harry Binhammer na številna vprašanja voznikov iz tematike socialni predpisi in delovno pravo.

Razsodba sodišča Mecklenburg–Vorpommern iz leta 2015
Poklical me je Patrick Vois iz Verdi-ja v Osthessenu. Pred delovnim sodiščem redno zastopa voznike, ki imajo spore z delodajalci. Potožil se mi je čez aktualno poročilo iz strokovnega tiska, katero obravnava tematiko, ki dejansko zadeva veliko voznikov: spori o prekomernem delu. Celoten članek povzroča zmedo med vozniki – gre se za članek o razsodbi deželnega sodišča v Mecklenburg-Vorpommernu iz leta 2015. Ta razsodba je odločila, da mora delodajalec vozniku, ki je 4 mesece delal pri njem,  naknadno poravnati nadure, čeravno je, po naročilu šefa, tahograf napačno nastavljal. (moja opomba- torej je klikal pavzo, ko je bil na razkladih, nakladih)
Odločilen je ta odstavek:
»Tožnik je za vsak delovni dan predložil poročilo o potovanju, začetek in konec delovnega časa. Nesporno so ti časi povzeti tudi po kartici voznika.  Ker Kartica voznika nesporno ne izkazuje nobenih časov nakladov ali razkladov - vseeno ali je tako po naročilu delodajalca – in je ob tem jasno, da so nakladi, razkladi se spotoma dogajali in ne samo na začetku in cilju poti, je treba tožnikov (voznikov) dnevnik z začetnimi in končnimi dnevnimi časi dela logično razumeti kot dejansko vožnjo in hkrati prepričljiv delovni čas. Iz predloženih dnevnikov  tožnika, ob trditvi, da ni bilo pavz, se da brez problema matematično izračunati normalni delovni čas 7,5 ur dnevno - z diferenco se izračunajo nadure, kakor jih navaja tožnik.

Jasna kršitev Zakona o delovnem času
Voznik navaja, da je deloma dnevno delal med 12 in 14 ur. Za pavšalno plačo 1.300 €. Diferenco do pogodbeno dogovorjenih ur sedaj terja kot nadure. K pravni logiki pripominja Harry Binhammer, pravni strokovnjak za delovno pravo: »Voznik je po navodilu delodajalca, zmeraj kadar ni vozil, pritisnil na pavzo. Kakor počne tudi večina ostalih voznikov. Sodišče mu je verjelo, tudi na osnovi izpovedi prič, da ni (zmeraj) dejansko delal pavze.«  Ob tem Binhammer opozarja, da »so dolgi delovni časi jasna kršitev Zakona o delovnem času. Tako kar se tiče višine in beleženja. So pa se dejansko zgodili, po navodilu ali s strinjanjem delodajalca. In zato morajo biti plačani, drugače bi bil voznik oškodovan.«
 
Nevarnosti ponarejanja podatkov
Kot najprej pomaga ta razsodba voznikom, da v bodoče ne bodo rabili eksplicitno načno dokazovat kaj so kdaj delali. Vsaj na področju Mecklenburg-Vorpommerna. Je pa to vprašljivo, pravi Binhammer.

Tudi Fois iz Verdi-ja z razsodbo ni zadovoljen, ker se boji, da bodo vozniki sedaj posplošeno izvajali takšno prakso, dejansko pa bi morali vozniki samo s podatki na kartici voznika dokazovati svojo dejavnost. Tole argumentira s tem, da je teža dokazovanja v pravdnem postopku zmeraj na strani voznikov. Podatki na kartici voznika so dokument in kot takšni tudi dokazni material za postopke pred sodiščem. Zato je tako pomembno, da se tahograf pravilno uporablja.

Zato Fois opozarja: »Ročno pisane opombe oz dnevniki, ki izkazujejo drugačno dejavnost, kot je zapis na kartici in tako izkazujejo povečan delovni čas, nakazujejo, da je voznik v bistvu storil prekršek goljufije. To pa lahko ima fatalne posledice. Tudi če je delodajalec to zahteval in obstajajo tudi priče, kar pa ni zmeraj. Zato je treba upoštevati samo podatke na kartici, kar pa velikokrat naleti na nerazumevanje voznikov.«

Vozniki imajo velikokrat srečo
Dejansko imajo vozniki velikokrat srečo – odvisno od sodišča – s takšno strategijo uspeti. Ker je sodišče v postopku vseeno prepoznalo, da je voznik zavestno ponarejal podatke na kartici oz manipuliral z nastavljanjem dejavnosti na tahografu, razlaga Götz Bopp in se navezuje na EU-uredbo 3821/85, ki jo bo sedaj zamenjala EU uredba 165/2014. (01.01.2017)
V členu 32 - Pravilna uporaba tahografa, v členu 33 - Odgovornost prevoznega podjetja in v členu 34 – Uporaba kartice voznika, je določeno kaj nalaga zakon, pri čemer se lahko smatra vsako drugačno ravnanje kot kršitev. Ob vsem tem pa v takem primeru nastane tudi enormna kršitev Uredbe 561/2006, ki jasno definira  kaj je pavza/počitek in kaj ni.

»Navadni« prekrški
Toda vse to so »samo« dejanja v nasprotju s predpisi, prekrški, ki jih lahko oglobimo na cesti ali pri kasnejši kontroli v podjetju. V okviru pristojnosti sodišča ne igrajo vloge. Samo pri sumu na kaznivo dejanje lahko sodišče primer posreduje k državnemu tožilstvu, razlaga Binhammer. Kršitve Zakona o delovnem času in s tem tudi vožnje in počitka, ne rabi obravnavati sodišče. To je zmeraj dvorezno, saj bi voznika tudi zadelo, če bi se izkazalo, da zavestno ne izvaja počitka in s tem stori prekršek. Tudi se je zgodilo, da se je voznik, ki je tožil za tako ilegalno pridobljene nadure in izgubil tožbo, pred sodiščem moral zagovarjati zaradi svojega ravnanja.

Klasika transportne branže
Če verjamemo diskusijam na socialnih omrežjih, veliko voznikov sami sebe vidijo, kot brezpravne sužnje, ki so primorani kršiti zakone in ki jih delodajalci izkoriščajo. Nazadnje se pa izkaže, da se veliko voznikov strinja s takšno prakso, dokler imajo od tega sami korist. Ko pa se z delodajalcem sprejo, gredo pa na sodišče. In seveda se gre zmeraj za denar.
Že v 4/2014 izvodu FERNFAHRER sem objavil reportažo Zeitbombe (tempirana bomba) in na primeru treh voznikov iz Niedersachsena opozarjal, da se zadeva lahko sprevrže v nasprotje željenega. Zvezno sodišče Niedersachsen v Hannovru je zavzelo očitno drugačno stališče od bolj severnih kolegov. Bild je predstavil primer voznika, ki je trdil, da je v treh letih pridelal 2300 nadur, s tem, da je po navodilih in pritisku šefa napačno beležil dejavnost na tahografu. Tožbo je voznik izgubil, ker je sodišče odločilo, da ni več mogoče jasno opredeliti kaj so bile dejanske pavze in kaj ne.

Velikokrat napačna definicija nadur
V vseh teh postopkih se velikokrat pojavi napačna definicija nadur za posebnost voznikov. Največkrat je rečeno, da se za nadure smatrajo ure preko pogodbeno določenega časa dela. Tule bi bilo potrebno ločiti – če je pogodba osnovana na kolektivni pogodbi iz Verdi okrožja, je največkrat bazirana na 38 do 40 urnem delovniku tedensko. Vse nad tem do vključno 208 ur mesečno so nadure.

Večinoma pavšalne pogodbe
Večina voznikov pa ima pavšalne pogodbe, mnogi brez navedbe tedenske urne kvote, kar je že samo po sebi nezakonito. Za te voznike velja člen 21a (nemškega) Zakona o delu, kjer je striktno določeno, da delovni teden ne sme presegati 48 ur. Lahko se zviša na 60 ur, mora pa se v štirih koledarskih mesecih ali 16. tednih izravnati  na povprečje 48 ur tedensko.

Tri nadure tedensko za tožečega voznika – vse kar je več ne bi bilo legalno
Po natančni preučitvi razsodbe iz Mecklenburg-Vorpommerna, se tako Binhammer, kot Bopp in Fois strinjajo, da vozniku , ki ima v pogodbi zapisan 45 urni delovnik tedensko, ne pripada več, kot 3 regularne nadure tedensko. Delodajalec, ki bi moral ure kontrolirati in za dve leti voditi evidenco, bi mu moral ponuditi koriščenje ur. Moral bi ga tudi opozoriti in nato izdati opomin, takoj ko bi ugotovil, da napačno nastavlja dejavnost v tahografu. Seveda pa se  v tem primeru izkazuje, da sta tako tožnik, kot toženi (vse do spora) sporazumno tako delovala. Dokler se bo to tako dogajalo se za voznike ne bo veliko spremenilo na bolje. Edino kar bi tukaj pomagalo, bi bilo opazno zvišanje urne postavke, da bi voznik lahko živel od plače, ko bi mu delodajalec delovni čas omejil na 48 ur tedensko.

Več upora voznikov je potrebnega
Fazit: Zmeraj znova tožijo vozniki, da morajo delati do 260 ur mesečno – večina brez plačanih nadur, ali koriščenja prostih ur. Bilo bi zaželeno, da se vozniki resneje in pogumneje postavijo za svoje pravice. Voznik mora biti delodajalcu na razpolago, kadar pa delodajalec postavlja zahteve v nasprotju z zakoni, pa ima voznik tako imenovano pridržno pravico. To pomeni, da je voznik, ki se želi držati reda zakonsko zaščiten. Seveda marsikateri delodajalec izvaja pritiske in mobing, ampak ob tem zmer bolj glasnem poudarjanju, da voznikov primanjkuje, bi vozniki končno morali zbrati pogum se upreti in si ne več dovoliti, da delodajalci z njimi počno kar hočejo. Vozniki bi se morali držati zakonov in dejansko delo korektno dokumentirati s tahografom.