Delu (znova) čast in oblast

Delu (znova) čast in oblast

Pozdravljeni ljudje

1. maj je danes… Praznik dela… Praznik delavcev in dela !

Koliko vas je, ki še veste, zakaj se 1. maj sploh praznuje ? Ne vem, kaj danes učijo zgodovinarji v šolah, kako predstavljajo našo preteklost, nas so še učili, da je sinonim 1. maja zmaga delavstva nad kapitalom. Dokaj suhoparen in skop s podatki je slovenski tekst na Wikipediji, nemški članek je precej obširnejši, v obeh pa izvemo, da s 1. majem obeležujemo spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred – krvava eskalacija družbenega spora med spodnjo stranjo, ki jo je sestavljal delavski razred in zgornjim kapitalističnim slojem.

1. maja 1886 je zavrelo izkoriščanim delavcem, zahtevali so 8 urni delavnik. Začeli so stavkati, policija je v izgredih, ki so spremljali stavko, ubila dva delavca. Lokalni anarhisti so zato 4. maja organizirali in sklicali protest na trgu Haymarket. Vodja anarhistov August Spies je nagovoril občinstvo, policija je dobila ukaz, da razbije demonstracijo in zakorakala proti odru… in nekdo je proti policiji vrgel bombo… umrlo je 6 policistov… policija je odgovorila z ognjem… ubitih je bilo 11 protestnikov, ranjenih je bilo na desetine ljudi.

Osem anarhistov, ki so organizirali protest, so zaprli in obtožili zarote. Štiri, med njimi glavnega urednika in založnika Delavskega časopisa, Augusta Spiesa, so obesili, eden je v celici naredil samomor, tri preostale so po 6. letih pomilostili.

In ja, nemiri niso potihnili, 8 urni delovnik je bil v naslednjih letih sprejet !

In kje smo danes ??
Revščina je znova na pohodu. Manj opazna, skrita, prikrita, politično ignorirana, politično odmišljena, politično sprejeta kot kolateralna škoda. Krčenje delavskih pravic je v zmagovitem razmahu. Izkoriščanje delavca, razvrednotenje dela in delavčevega dostojanstva sta znova uveljavljeni praksi.

Danes se bodo vrstile proslave, politiki, gospodarstveniki se bodo sončili v siju odrskih žarometov, nastavljali nasmejane obraze kameram in mežikali v bliskavice fotoaparatov… Z govorniških odrov bodo doneli zanosni govori, polni sprenevedanja, puhlic, polni lažne demokracije, lažnega bratstva. Farizejsko bleščave svečanosti in predstave samovšečnih političnih prvakov, ki bodo v mikrofone medili ideološke slavnostne govore, ki se bodo svetohlinsko, brez zadrege in kančka sramu, pokroviteljsko in ignorantsko, pijani od lastnega narcizma, šli retoriko nadutih fantazmov. Poslušali bomo, kako nam gre dobro… kako smo na dobri poti. Slišali bomo vizionarske napovedi skorajšnjega uspeha, napovedi prihajajočega blagostanja, obete lepšega jutri, prispodobe lepega življenja, ki nas čaka – samo malo je treba še zategniti pasove, malček še stisniti zobe, malček še potrpeti…

Le tega ne bo noben govornik povedal, da ta »samo malo«, pomeni še leta revščine za sto tisoče ljudi, pomeni, da mora še kup »nepotrebnih« ljudi umreti, kup nepotrebnih delavcev, nepotrebnih invalidov in bolnikov, kup družbeno blaginjo najedajočih upokojencev in brezposelnih !

Dogaja se političen genocid ! Da se naša družba stara, je farsa - ne staramo se, mi izumiramo. Naši starši, stari starši, generacija rojena tam okrog leta 30 je danes stara blizu 90 let. Res je, veliko jih še živi, ker so delovna leta preživeli brez zdravje najedajočega eksistenčnega stresa, se upokojevali pri starosti 50 let in še imeli nekaj od življenja. Mi, ki smo rojeni v šestdesetih, sedemdesetih letih in kasnejše generacije, ne bomo dočakali visoke starosti. Živimo nezdravo, izgorevamo na delovnih mestih ali se utapljamo v obupu brezposelnosti, živimo v večnem strahu, kaj se bo zgodilo jutri, bo plača ta mesec, bo firma čez nekaj mesecev še obstajala, bomo še imeli delo...

Delo je slabo plačano, zato obojni, tako zaposleni kot brezposelni, tolčemo revščino. Z ukinjanjem delovnih mest produciramo brezposelne, če pa že odpiramo nova delovna mesta, so ta praviloma slabo plačana, ker z deregulacijami poklicev na široko odpiramo vrata nizkim plačam in posledično nizkim pokojninam... z negotovostjo prekarnega dela produciramo psihofizično izžete, čustveno otopele ljudi... z brezobzirnim modelom izkoriščanja na delovnem mestu produciramo bolnike in invalide in nato bolniki čakajo leta dolgo na zdravljenje, invalidi si ne morejo privoščiti kvalitetnih pripomočkov... Slej ko prej pristanejo brezposelni, zaposleni, upokojenci, bolniki in invalidi na sociali, ki ne znese niti za osnovno preživetje. Vsak mesec znova se grizemo kako plačati položnice, nad glavami nam visijo deložacije, rubeži... mladi ne dobijo služb, ne dobijo stanovanj, stari bi naj delali skor do smrti... otrok ne rojevamo več... Moja generacija že umira tam nekje med petdesetimi in šestdesetimi leti starosti ! Ponavljam - ne staramo se - izumiramo !

Jaz prihajam iz vrst poklicnih voznikov. Vsak dan se srečujem z neverjetnim, za demokracijo pravzaprav nepredstavljivim izkoriščanjem delavca voznika. Vsak dan se srečujem s tisto resnično, realno stranjo »Slovenske zgodbe o (ne)uspehu«. Vsak dan se srečujem z našo zakonodajo polno predvidenih, strateško umeščenih lukenj, skozi katere se lahko izmuznejo akterji kriminalnih gospodarskih praks. Vsak dan se srečujem z bedo slabo plačanega slovenskega delavca brez pravic ! Vsak dan se srečujem z ignoranco države, ki je ukinila vse nekdanje (socialistične) institucije nadzora delodajalcev javnega in zasebnega sektorja, te nadzorne službe, ki jih je pa vzpostavila v demokratični Sloveniji, pa drži kadrovsko podhranjene in zakonsko nemočne. Vzpostavili so nam pravni sistem, ki se na papirju krasno bere, v realnem življenju pa je neučinkovit in za delavca poguben. Vpeljali so nam neo kapitalizem na podlagi balkanske folklore spletkarjenja in mutnih poslova, spisali stotine med seboj izpodbijajočih se zakonov, desettisoče nepreglednih in slabo premišljenih podzakonskih aktov in vzpostavili sistem toge birokracije, polne taks, pristojbin, nesmiselnih zakonskih rokov, pogubno dolgotrajnih sodnih postopkov.

In sprli so nas med seboj, pokregali delavca in brezposelnega, pokregali delavca in upokojenca. Pokregali delavce med seboj. Prepričali so nas, da so brezposelni lenuhi, da so prejemniki socialne pomoči paraziti. Prepričujejo nas, da so upokojenci cokla in neznosno breme države in davkoplačevalcev. Prepričujejo nas, da si je vsak revež za vse sam kriv !

Zato danes čutim praznik dela kot posmeh... Kot aroganco in žalitev vsem brezposelnim, vsem stečajno nasankanim in okradenim, vsem na minimalkah ali malo čez, vsem delavcem, ki delajo za drobiž, ali pa še tega ne dobijo, vsem penzionistom, ki za svoja oddelana delovna leta, dobivajo sramotno nizke penzije.

Kaj naj danes, na današnji dan, praznujemo ?? Zaprte fabrike, pokradeno premoženje, za drobiž razprodano družbeno lastnino, okleščene delavske pravice, razvrednotene človeške pravice, izkoriščanje ljudi, sramotno nizke minimalne plače, brezpravne sposojene delavce, neplačane delavce, nekaznovano siromašenje, zapiranje in preprodajanje podjetij, stečaje in prisilne poravnave, kriminalno tranzicijo, veriženje podjetij, slamnata podjetja, davčne oaze za prevarante, revščino za poštene državljane, razgradnjo politike, neučinkovito zakonodajo, dvolično sodstvo, kompromitirano politično, akademsko in gospodarstveno elito, tajkunstvo, protežiranje pohlepa, klanjanje častihlepju, klanjanje dobičku, sesutje sociale, etike, morale in humanizma, zavoženo gospodarstvo, zgrešeno ekonomijo, nemoralna razmerja plač, selitev dela v tretje države, stres, mobing, izgorevanje in bolezen za tiste, ki še imajo delo, stres, bolezen in obup za upokojence, invalide, bolnike, brezposlene – za vse tiste, ki so odveč - tole naj praznujemo... ?!?

Danes nisem slišala budnice. Ni je bilo. Nekdaj pa je bilo prvega maja že zarana zelo živahno. Slišala se je poskočna glasba, slišala se je razigrana množica ljudi. Po cestah so s polžjim tempom drdrali Tamovi kamioni in traktorji, na prikolicah in kripah, pod odgrnjenimi ceradami, je udrihala pleh muzika, ki je udarno poskrbela, da nihče ni več spal… Bolj ali manj profesionalno zaigrane so, med bloki in hišami, v mestih in po vaseh, zanosno grmele revolucionarne in udarniške melodije in kakšna poskočna domača viža vmes. Za kamioni se je razlivala procesija veselih in glasno radostnih ljudi - to je bila prvomajska budnica. To je bil pozdrav delu in delovnemu narodu.

Nato se je ves dan nekaj dogajalo... nektere ceste so kar zaprli, tamiči in lojtrni vozi so služili za odre muzikantom, dišalo je po krajnskih klobasah, ki so brbotale v velikih kotlih, z vrtov se je vil vonj po žaru… narod se je zbiral in rajal po cestah. Imeli smo kaj praznovati. Imeli smo se čemu veseliti. Imeli smo delo in solidne plače. Imeli smo dostojno življenje !

Nikakor vam ne morem zaželeti "lep praznik "dela""...
Lahko pa vas pozovem, da se prebudite - čeravno ni bilo budnice - ravno ta »tišina« bi vas morala prebuditi ! Nekdaj smo praznovali praznik dela.. Nekdaj, veliko prej, so nam naši dedi in pradedi izbojevali pravice in ustoličili praznik dela… 27 let smo spali in v tem času so nam ukradli delo, so nam ukradli s krvjo izbojevane in zapisane pravice… ukradli so nam dostojanstvo... Kradejo nam življenja ! Čas je, da v poklon in spoštovanje našim dedom in pradedom, zahtevamo te pravice nazaj ! Naša dolžnost je !!!

Zatorej, ne " živel 1. maj ! " in ne " lep praznik dela ", temveč 
" DELU ZNOVA ČAST IN OBLAST ! " , vam želim.

Spletno mesto uporablja piškotke za analizo uporabe in zagotavljanje funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.