Atipične oblike dela in plačila za delo

Atipične oblike dela in plačila za delo

V intervjuju za Manager, ki ga je imela z novinarjem Lojzetom Javornikom, glavna delovna inšpektorica Nataša Trček,  ugotavlja:
(citat)  »…da je za vse članice EU značilno, da imajo eno ali dve atipični obliki dela - Slovenija pa ima vse. To je prešlo vse meje: novih rednih zaposlitev za nedoločen čas v Sloveniji tako rekoč ni več, le še v državnih organih in v velikih družbah, vse drugo gre prek atipičnih oblik dela. Na inšpektoratu smo to opazili že pred leti in smo se usmerili na tiste atipične oblike dela, ki so bile takrat najbolj razširjene. Za Slovenijo je predvsem značilno, da se naši delodajalci zelo hitro obrnejo po tem, kar je ceneje. Zakon ni omogočil fleksibilnosti zato, da bi imeli delodajalci nižje stroške, ampak da se omogoči prilagodljivost. Toda delodajalci pač uporabijo tisto, kar je ceneje.«  (konec citata)

Zmeraj me jezi, ker nadzorniki zakonov, praviloma, leta dolgo dopuščajo, da se zakoni in pravilniki na področju dela, zdravstva in še kje, izigravajo, ne spoštujejo, zaobhajajo, ali so celo nedorečeni, pomanjkljivi, celo škodljivi tako za delavca, kakor za državo, nato pa šele začno »ugotavljati«, da je situacija slaba, zavožena, da smo zabredli v blato iz katerega se ne moremo elegantno in hitro izvleči…

Ni potrebno biti pravnik, da ob malo razmišljanja, že vnaprej vidiš in veš, da se nek zakon, neko pravilo ne bo dobro obneslo. Če vnaprej niso predelani scenariji vseh možnih (dobrih in slabih!) posledic, če niso vključene  dobre in učinkovite varovalke in predvidene tudi resne sankcije, je jasno, da bo zadeva poligon za mahinacije in bo nazadnje sanacija stanja dražja, kakor je bila korist.

Uvedli smo tržno gospodarstvo in planirali samo eno smer – razmah gospodarstva. Vse vzporedne pojave in posledice tržnega gospodarjenja smo pa prepustili načinu  »bomo videli, kako se bo obneslo«. In tako imamo danes, tole, o čemer zgoraj govori glavna inšpektorica za delo. Delodajalci in ponudniki storitev na vse načine tekmujejo med seboj in z zdravo konkurenco in dobrobitom za državljana, delavca ali potrošnika, to tekmovanje nima nič skupnega. Ob tem pa tudi država izgublja!

Dobiček za vsako ceno je postal alfa in omega, mantra, najpomembnejša (in edina !) božja zapoved. V stihiji nelojalne konkurence, se dogajajo nesluteni in s strani zakonopiscev ignorantsko nepredvideni, pravni prekrški in kazniva dejanja.

Delodajalci stremijo samo za dobičkom, vse svoje stroške skušajo kompenzirati tam, kjer jim je najlažje in to je plačilo za delo. Tako imamo sedaj v državi, kakor ugotavlja gospa Trček:
(citat)  »…nenormalno število novih samostojnih podjetij, ki zelo pogosto nimajo nobene zveze s samozaposlitvijo, ampak gre za čisto redna delovna razmerja, pri katerih je samo vse breme preneseno na posameznika, tako breme plačevanja prispevkov za socialno varnost kot breme bolniških do 30 dni. Za delodajalce je ugodno, da vse to prenesejo na posameznika, ga tako tudi slabše plačajo in ga povsem onemogočijo, ker se s tistim plačilom preprosto ne more nikamor premakniti.«  (konec citata)

V transportu se »dogaja« še veliko več in hujšega. Tudi med vozniki so samostojni podjetniki, ki s samostojnim podjetništvom nimajo nič skupnega, razen naziva s.p. Delajo za enega delodajalca, stroške svojega dela, pa nosijo sami. Ne godi se jim nič bolje, kakor uradno zaposlenim voznikom.

Poklicnih voznikov s pogodbo za nedoločen čas je za vzorec, večina voznikov ima pogodbe, sklenjene za nekaj mesecev do 1. leta.  Večina voznikov je zaposlena za minimalno plačo. Na pogodbah jim piše, da so zaposleni za 40 ur tedensko, delajo pa mesečno po 200, 250 do 300 ur, dejansko plačani pa so po kilometrih ali procentih. Peščica delodajalcev prevoznikov obračuna in plača dodatke na pogoje dela, dodatek na delovno dobo, izjemno redki plačujejo svojim voznikom obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vozniki, plačani na osnovi kilometrov, dobijo izplačano minimalno plačo (ki je osnova za izračun pokojnine!) in fiktivne dnevnice. Delajo ob petkih in svetkih, na praznične dni, ob sobotah, ponoči – na mesec so odsotni od doma tudi do 28 dni.

Delo voznika je odgovorno, naporno in nevarno – morajo se znajti v tujini, morajo se znati sporazumevati v tujini, odgovorni so za vozilo in tovor, ki ga prevažajo, odgovorni so za izpolnjevanje terminov ob hkratnem upoštevanju predpisanih časov dela in počitka in cestno prometnih predpisov. Ves delovni čas so aktivni udeleženci prometa, izpostavljeni nevarnostim nesreč in zdravje ogrožajočemu delovnemu okolju.

V tovorni transportni branži ni kolektivne pogodbe, ki bi urejala pogoje dela in odnose med delodajalcem in delojemalcem. Obračuna plač ne kontrolira noben inšpektorat. Javna tajna je, da se plače voznikom računajo iz prevoženih kilometrov – znesek do višine minimalne plače se nato izplača, kot plača, ostalo se prikaže kot fiktivne »dnevnice«. Oškodovani so vozniki in oškodovana je država. Vozniki zaslužijo manj in si bodo, kljub težkemu in odgovornemu delu, prislužili le minimalno pokojnino, država pa ostane brez zajetnega zneska davkov in prispevkov.

Karina Ditz
Sekretarka SPVS

Spletno mesto uporablja piškotke za analizo uporabe in zagotavljanje funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.